Za dostop do spletne strani www.hot.si morate aktivirati "Javascript" v nastavitvah brskalnika!
Izbiranje pravega pametnega telefona (še vedno se uporablja tudi izraz mobitel) je za nekatere enostavno, toda za druge, ki imajo morda bolj omejen proračun in niso vezani na določen ekosistem, je naloga težavnejša.
Pretehtati je treba marsikatere vidike in prebrati oz. si ogledati več testov, da si lahko ustvarite celovito mnenje in izdvojite prednosti in pomanjkljivosti posameznih pretendentov.
V pomoč smo pripravili pregled pomembnih lastnosti, ki jih je dobro upoštevati pri kupovanju mobilnega telefona.
Že res, da ji še vedno rečemo mobilni telefon, vendar dotična naprava – pametni telefon že zdavnaj ni več namenjena zgolj temu osnovnemu opravilu, ki ji je pred več desetletji dalo ime.
Tako je za izbiranje pametnega telefona pomembna kopica drugih zmožnosti, pri čemer si je dobro postaviti določene prioritete, torej se odločiti, katere od teh lastnosti naj prevladajo.
Noben pametni telefon namreč ni idealen, določeni vidiki se celo izključujejo (majhni telefoni denimo težko ponujajo dolgo trajanje baterije ali vzdrževanje najvišjih zmogljivosti, tisti s steklenim hrbtiščem so mnogo bolj šik, a tudi bolj krhki kot tisti s plastičnim, itd.).
Izbirati je torej treba glede na osebne preference, ne po kakšnih lestvicah in tudi ocene na testih naj bodo zgolj ohlapno vodilo, saj model z višjo oceno ni nujno v vsakem primeru »boljši« nakup in najbolj primeren za vsakogar.
Če nekomu tista funkcionalnost telefona, ki ga je potisnila na vrh po ocenah, denimo teleobjektiv z veliko optično povečavo ali izvrstno snemanje videa 4K, nič ne pomeni, bi bil tak nakup na podlagi številčnih ocen lahko po nepotrebnem za nekaj sto evrov predrag, naprava pa morda prevelika za vaš okus!
Začne se, navkljub zaslonu, kameram in vsemu ostalemu, pri zunanjosti.
Videz pametnega telefona je za nekatere izjemno pomemben, obravnavajo ga kot modni dodatek, medtem ko drugi gledajo predvsem na funkcionalnost in jim je dizajn postranskega pomena, ali pa takoj namestijo ovitek, s čimer zakrijejo večino morebitnih na zunaj izstopajočih značilnosti.
Pametni telefoni s plastičnim ohišjem - četudi se da zadovoljiti s plastičnim ohišjem, to vendarle ne sme biti preveč ceneno, kajti potem je tak tudi občutek pri uporabi.
Pametni telefoni s kovinskim ogrodjem dajejo bolj trdno osnovo in prestižen občutek, stekleno hrbtišče je zelo prijetno, a se je dobro zavedati njegovih potencialnih slabosti - krhkosti, težjih oz. dražjih popravil telefona in tudi večje mase.
Vsaj za tiste, ki ne bodo imeli mobilnika v ovitku, je pomembna tudi odpornost zadnje stranice na praske, koliko se poznajo prstni odtisi in kako spolzka je.
Majhni pametni telefoni so se pretežno poslovili, ostajajo pa še nekateri, ki so prijaznejši za enoročno uporabo.
Diagonala zaslona tipično meri približno 6,7 palcev oz. 17 cm, zunanje mere naprave so nato odvisne od robov okrog zaslona in razmerja njegovih stranic – vseeno pa se tistim z manjšimi dlanmi splača preveriti telefone, ki so z zasloni bližje šestim palcem, in tudi v dolžino (višino) ter širino izgubijo od pol do enega centimetra.
Treba pa se je zavedati, da to hkrati pomeni manjše elemente in vsebino na samem zaslonu. Velikost zaslona prav zato pogosto prevlada nad priročnostjo mobilnika za (enoročno) uporabo in pospravljanje v žep.
Dražji telefoni se ponašajo še z vodoodpornostjo, običajno po standardu IP68, zaradi česar preživijo tudi kakšne padce v (sladko) vodo, ne zgolj močenja na dežju.
Zasloni so v zadnjih letih v višjem in pretežno tudi srednjem razredu prešli na tehnologijo OLED. Ta ponuja bistveno lepše in živahnejše barve ter pravo črnino in s tem kontraste. Ohranja enako kakovost slike tudi pri visokih svetilnostih, zato se splača izbrati mobilnik s takim zaslonom.
Mnogi od teh omogočajo hitrejše osveževanje od običajnih 60 Hz, kar se pretežno pozna pri tem, kako gladko je pomikanje vsebine v aplikacijah ali izbirnikih in dogajanje v igrah.
Najbolj nazorno se da razliko pojasniti tako, da takrat, ko potujemo po časovnici družabnega omrežja ali po vsebini spletne strani ta pri 60 Hz (slika se izriše 60-krat na sekundo) med premikanjem postane meglena, medtem ko je pri 120 Hz še vedno skoraj povsem jasno vidna.
Cenejši telefoni ponujajo ali zgolj možnost izbire med eno in drugi fiksno možnostjo ali pa preklapljajo med omejenim naborom frekvenc, medtem ko naprednejši s tehnologijo LTPO zmorejo dinamično prilagajati osveževanje od 1 Hz do 120 Hz. Določeni zasloni, predvsem v igričarskih telefonih, zmorejo celo 144 ali 165 Hz, toda razlike so v praksi komaj vidne.
Prepoznavanje prstnih odtisov se je pretežno ustalilo v zaslonu, vendar se še najdejo primeri, ko ne deluje povsem zanesljivo ali dovolj hitro. Čitalnik v stranski tipki je zato lahko boljša izbira, prav tako je pri Applovih modelih zelo izpopolnjeno odklepanje z obrazom.
Tega sicer ponujajo tudi androidni telefoni, a le peščica jih ima ustrezna tipala in kamere, da to lahko počnejo varno. Kdor želi telefon uporabljati s pisalom, ima zelo omejen nabor, še posebej, če bi rad ta pripomoček tudi pospravljal v ležišče v sami napravi.
Pri odločanju nikakor ne gre spregledati oz. bolje rečeno preslišati zvočnikov. V kolikor tudi zgornji sodeluje pri reprodukciji glasbe in zvoka v videih, da s spodnjim tvorita (rahlo neuravnotežen) stereo par, zvok pričara neprimerno boljše vzdušje kot en sam (mono) v tej vlogi. Zvočni izhod 3,5 mm večinoma ohranjajo le še cenejši telefoni, a tudi večina uporabnikov je že presedlala na slušalke bluetooth.
Procesor oz. sistem na čipu je brez dvoma eden najpomembnejših gradnikov vsake tovrstne naprave, a je hkrati najtežje dati enostavno priporočilo, kako izbrati »pravega« ali vsaj primernega. Podatki o štirih ali osmih jedrih so irelevantni, ker so taki vsi, od najbolj osnovnih naprej, prav tako si ni mogoče nič pomagati s podatki frekvencah, pri katerih delujejo.
Z Applovimi sicer dilem ni, ker so v vseh iPhonih dovolj, še preveč zmogljivi. Pri telefonih z enim od procesorjev Qualcomm Snapdragon se da orientirati po številki. Serija 8 je običajno na vrhu, 7 nekje v sredi, medtem ko je 6 namenjena manj zahtevnim uporabnikom in 4 res poceni telefonom.
Vendar so tudi znotraj tega bolj in manj posrečeni čipi, kajti določene generacije so imele ali imajo težave s prevelikim segrevanjem pod obremenitvami.
Pri Mediateku so procesorji iz serije Helio G na spodnjem zmogljivostnem koncu (nižja je številka, manj zmogljiv je procesor), serija Dimensity pa se razteza od srednjega – tisti s tromestno številsko oznako - do visokega razreda (npr. 8100). Še najtežje je razvozlati umeščenost Samsungovih Exynosov, zato je tam edina kolikor toliko relevantna orientacija končna cena aparata.
Minimalna količina delovnega pomnilnika je zrasla že na štiri gigabajte, toda za dolgotrajno delovanje telefona brez kakšnega zatikanja in ustavljanja priporočamo vsaj 6 GB. Z 8 GB in več ne bi smelo biti težav niti čez štiri ali pet let.
Pri podatkovnem pomnilniku je ta čas res minimalna spodnja meja za nezahtevne uporabnike 64 GB, toda večini priporočamo vsaj 128 GB, od katerih je običajno prostih kakih 115 do 120 GB, ostalo zasedajo operacijski sistem in privzeto naložene aplikacije.
Tolikšna količina prostora bi morala zadoščati, če občasno počistite vsaj videe (lahko pa tudi fotografije), potem ko ste jih prenesli v oblak in morda še na računalnik, ne nalagate prevelikega števila grafično zahtevnih iger, od katerih vsaka zasede nekaj gigabajtov, in na telefonu nimate celotne glasbene zbirke ali si za kasnejši ogled na pomnilnik naprave prenašate veliko serij in filmov.
V nasprotnem primeru posezite po nečem z 256 GB. Seveda obstajajo tudi izvedbe s 512 GB ali celo 1 TB, če potrebujete še več in si tak nakup lahko osmislite. Možnost razširitve prostora za podatke s pomnilniško kartico (microSD) je ostala le še v cenejših mobilnikih, od dražjih to ponujajo zelo redki.
Zato je treba izbrati različico z zadostno zalogo (npr. vsaj 256 GB ali celo 512 GB), kar nakup hitro podraži za vsaj sto evrov.
Fotoaparati oz. kamere so še eno izjemno pomembno, a hkrati tako področje, kjer podatki na papirju zelo malo povedo in se je treba pretežno naslanjati na teste, pretekle izkušnje in cenovno pozicijo telefona. Skoraj vsi se zdaj hvalijo z več objektivi na hrbtni strani.
Poleg glavnega, ki bo sicer še vedno odgovoren za veliko večino fotografij, je običajno še tak z ultra širokim pogledom, redkeje srečamo teleobjektiv z optično povečavo ali celo dva.
V mnoge telefone proizvajalci namesto »zuma«, da se lahko pohvalijo s »trojno« ali celo »četverno« kamero, vgradijo bližinski (makro) objektiv ter globinsko tipalo, a bi bilo povsem vseeno, če bi ju izpustili, ker v praksi ne dajeta ničesar uporabnega.
Makro ima v večini primerov izjemno nizko ločljivost in slabo reprodukcijo barv, zato je mogoče boljše rezultate za fotografiranje na blizu (na nekaj cm) dobiti s približanjem motiva pri glavnem objektivu ali z uporabo makro funkcije pri ultra širokem. Globinsko naj bi izračunavalo razdaljo od motiva do ozadja, toda učinke umetno zamegljenega ozadja povsem spodobno izdela umetna inteligenca.
Veliko pomembnejša kot število pik pri glavnem tipalu (npr. 12, 48, 50, 64 ali 108 milijonov) sta podatka o njegovi velikosti (površini) in zaslonki. Večja je površina, večje so tudi pike in več svetlobe lahko zajamejo.
Za telefone so velika tipala okrog 1/1,3 palca, velikost 1/1,7 palca predstavlja srednjo vrednost, 1/2 palca ali manjše pa majhno tipalo, primerno predvsem za dodatne objektive, ne za glavnega. Vrednost zaslonke čim bolj pod 2,0 (denimo f/1,7) pomeni večjo odprtino za zajemanje svetlobe.
Zelo pomaga tudi optično umirjanje oz. stabilizacija (OIS), ki kompenzira premikanje med snemanjem videa in kadar mora aparat zaradi slabše svetlobe podaljšati čas fotografiranja.
Ultraširoki in teleobjektivi običajno umirjanja nimajo, zato so zares uporabni zgolj pri dobri dnevni svetlobi, in tudi optično so bistveno slabši, še posebej prvi, pri katerih na robovih slika postaja vse bolj meglena. Pri tistih, ki imajo vsaj 48 milijonov pik, je običajno dvakratna digitalna povečava blizu temu, kar bi ponudil pravi teleobjektiv s tako goriščnico.
Na tipalu je namreč dovolj pik, kajti privzeto jih za fotografije pri osnovni goriščnici (1x) vsi telefoni združujejo v gruče po štiri ali več, da imajo fotografije 12-milijonsko ločljivost in da pike zajamejo dovolj svetlobe tudi v mraku ali temi.
Za nekatere je najmanj enako pomemben kot celoten sklop na zadnji strani kamera spredaj. Kdor dela veliko selfijev, bo temu objektivu dal velik poudarek. Tu so v veliki prednosti preklopni telefoni, saj je mogoče za ta namen uporabljati glavno kamero, pri običajnih pa je precejšnja loterija, kateri je dober in kateri povprečen.
Vsaka od znamk ima svoj pogled na to, kakšne naj bi bile »lepe« fotografije in na osnovi tega prilagaja ostrenje robov, barvno lestvico, kontraste in ostalo. Pri večini se sicer da »naravnemu izgledu« vsaj nekoliko približati z izkopom umetne inteligence oz. prepoznavanja motivov, kajti ta funkcija še dodatno poudari določene barve in kontraste, s čimer posnetek bolj pade v oči, a je lahko daleč od stvarnosti, dinamični razpon in prikaz podrobnosti pa sta zmanjšana.
Ključne razlike med fotoaparati se pokažejo predvsem v slabi svetlobi, kjer se seštejeta tako optična kot računska sposobnost posameznega telefona.
Več pik pride prav pri snemanju videa, še posebej za razločljivost 8K, ki pa jo je v praksi bolje pustiti pri miru, ali za približevanje pri snemanju 4K. Boljši telefoni zmorejo snemanje 4K z vsemi objektivi, tudi sprednjim, nekateri le z glavnim.
Za lepo snemanje je skoraj nujen optični umirjevalnik, brez njega je sliko med premikanjem preveč trese ali pa je ob elektronski stabilizaciji izrez še večji. Mnogi cenejši telefoni video pretirano ostrijo, da bi zakrili pomanjkljivosti objektiva, vendar končni rezultat izpade še slabše.
Od večdnevnega trajanja baterije v časih pred pametnimi telefoni se je zdaj industrija ustalila na približno dnevu in pol intenzivne uporabe. So določeni, ki ponujajo tudi dva dni avtonomije, in nekateri, ki komajda zdržijo cel dan.
Če ima baterija kapaciteto vsaj 4500 mAh, bi morala zadoščati za celodnevno uporabo brez polnilnika ali zunanje baterije v bližini. Kdor dela v pisarni oz. ni po več ur na terenu, je lahko miren, kajti možnost hitrega polnjenja je danes že zelo razširjena, in omogoča, da ima telefon znova dovolj zaloge v 15 do 20 minutah.
Brezžično polnjenje, ki ga žal še vedno ponujajo skoraj izključno dražji telefoni, je priročen način za stalno vzdrževanje napolnjenosti baterije na zadostnem nivoju, če je treba za dlje časa skočiti ven.
Strojna oprema je brez programske le skupek kovine, plastike in stekla. Nekateri se bodo kljub temu odločali na osnovi hardverskih lastnosti in zmožnosti, ker jim je vseeno, kateri operacijski sistem uporabljajo, in ker nimajo takih zahtev glede aplikacij, povezljivosti z drugimi napravami ali kakšne druge posebnosti, ki bi predpostavljala pripadnost točno določenemu taboru.
Veliko več pa je takih, ki so ljubitelji Androida ali iOS-a in si morda obenem še ne morejo predstavljati, da bi prešli na »temno« stran. Za operacijski sistem iOS velja, da je enostavnejši za uporabo in da ima bolj izpiljene aplikacije, toda hkrati je bolj »zaprt«.
Android namreč ponuja več možnosti prilagajanja, dopušča dostop do nekaterih delov sistema, ki so pri iOS-u popolnoma »zaklenjeni«, nameščanje aplikacij iz alternativnih virov, povezovanje z računalniki in dostop do datotek sta po godu naprednejšim uporabnikom, seveda je v tem okolju tudi veliko več raznolikosti.
K odločitvi morda lahko prispeva tudi to, ali na druge zaslone in zvočnike vsebine pošiljate čez protokol Airplay ali Chromecast.
Po drugi strani večina avtomobilov podpira tako platformo Carplay kot Android Auto. Uporabniki sistema iOS lahko zanesljivo računajo na vsaj pet, lahko vse do sedem let nadgradenj, toda začetna cena je običajno glede na tehnične lastnosti telefona višja kot pri androidnih modelih. Po drugi strani so slednji deležni od dveh do štirih naslednjih izdaj operacijskega sistema in največ pet let varnostnih popravkov.
Telefoni Huawei zaradi ameriške blokade od jeseni 2019 ne morejo več imeti nameščenega »Googlovega« Androida, temveč se proizvajalec zanaša na odprtokodno različico in jo opremi s svojim nivojem mobilnih storitev ter tržnico z aplikacijami AppGallery.
Skoraj vse androidne aplikacije sicer še vedno delujejo, le nekoliko drugače jih je treba poiskati. Tiste, ki zahtevajo Googlove storitve, je najbolje poganjati čez navidezno okolje Gspace. Vse skupaj ni idealno, a tudi nikakor neuporabno.
Morda utegne sčasoma postati največja pomanjkljivost odsotnost podpore za omrežja 5G, ki je prav tako posledica sankcij in posledično Huaweijeve nezmožnosti, da se dokoplje do ustreznih čipov oz. modemov.
Nekaj let že spremljamo poskuse proizvajalcev, v Evropi pretežno enega, da bi nas navdušili z napravami s prepogljivimi zasloni, in nas prepričali, da te predstavljajo prihodnost.
Za zdaj prej ko slej ostajajo nišne, kajti cene so večinoma previsoke, tudi zaradi zelo malo konkurence na tem trgu, še vedno je precej pomislekov o vzdržljivosti tovrstnih zaslonov, četudi so izkušnje pretežno dobre.
V osnovi sicer poznamo dve vrsti »prepogljivčkov«:
Prvi so tisti, ki na zunaj izgledajo zelo podobno kot nekdanji preklopni telefoni, torej se ob neuporabi lahko »zaprejo« na polovično velikost (vendar dvakratno debelino). Primerni so predvsem za kupce, ki se jim zdijo običajni preveliki za v žep in ki želijo izstopati.
Druga vrsta so telefoni z zunanjim zaslonom v velikosti blizu običajni, lahko pa se razprejo na velikost majhne tablice. Taki lahko do določene mere nadomestijo prenosnik, vendar so za zdaj občutno predragi.
Kategorija, ki je pred časom nakazovala, da se bo bolj razvila, a navsezadnje ostala dokaj obrobna, so igričarski telefoni. Prednost teh je predvsem v naprednejšem hlajenju, kar jim omogoča, da dlje časa vzdržujejo visoke zmogljivosti.
Poleg tega običajno ponujajo večje baterije, nekateri po dva priključka za polnjenje, zaslon s hitrejšim osveževanjem in večjo odzivnostjo ter bolj kričečo zunanjost. Njihova največja hiba je skoraj brez izjeme foto-video del, ki je v najboljšem primeru povprečen.
Idealno je kajpak, če je izdelek, to ne velja zgolj za pametni telefon, vsestransko dober in dovršen.
Vedno to seveda ni mogoče, v uvodu smo že nakazali nekatere izključujoče si lastnosti, velik vpliv na vse skupaj ima še cena.
Vsak zase najbolje ve, kaj mu je pri mobilniku najbolj pomembno, a v ospredju pri izbiranju bodo skoraj zagotovo procesor oz. hitrost delovanja, zaslon in fotografske oz. videografske zmožnosti. Če je to troje na ustreznem nivoju, bo verjetno tudi vse ostalo najmanj solidno, s telefonom pa boste zadovoljni.
