Za dostop do spletne strani www.hot.si morate aktivirati "Javascript" v nastavitvah brskalnika!
Starši so kmalu zatem, ko pridejo na vrsto nekoliko bolj sofisticirane igrače, soočeni tudi s prvim iskanjem mobilnega telefona za otroka. Morda na začetku še ne pametnega, a tudi to pride na vrsto kaj kmalu.
V tem zapisu gremo skozi poglavitne točke, ki jih je pri tem treba vedeti in upoštevati.
O tem, kdaj naj otrok dobi mobilni telefon, se morajo odločiti starši. Ni potrebe, da že takoj, ko začne hoditi v šolo, prav lahko je še kako leto brez.
Odvisno je seveda tudi od tega, kakšno ima denimo pot iz šole, katere dejavnosti še obiskuje, koliko je popoldne pri prijateljih in podobno, kar vse vpliva na to, ali je smiselno ter za njegovo varnost in pomirjenost staršev dobro, da je takrat dosegljiv.
Če naj ima pri sebi telefon, da ga je mogoče poklicati, je ta vsaj prva leta lahko majhen, preprost klasični (»na tipke«), v njem pa predplačniška kartica SIM z ravno toliko naloženega dobroimetja, da lahko tudi otrok pokliče ali pošlje kakšno kratko sporočilo.
V kolikor starši presodijo, da otroku ni treba biti dosegljiv, kadar je zdoma, je mobilna povezljivost prav tako lahko na osnovnem nivoju, brez prenosa podatkov. Četudi že ima pametni telefon za uporabo doma, v šolo mu ga zagotovo ni treba nositi vse do zadnje triade, v njem potrebuje kartico SIM predvsem za prijavo v klepetalne aplikacije (denimo Viber) in za SMS-e, kajti določen del komunikacije še vedno poteka po tem kanalu, četudi ga nekateri poskušajo dokončno odpisati že vsaj desetletje ali dlje.
Šele takrat, ko otrok nosi pametni telefon s seboj in ga povsod tudi uporablja, povezanega v internet, potrebuje naročniški ali predplačniški paket z vključenim prenosom podatkov. Plačevanje po porabi se v takem primeru hitro izkaže za negospodarno možnost.
Seveda bi lahko zagovarjali, da mladež potrebuje čim bolj zmogljiv pametni telefon, po možnosti igričarskega ali kakšnega drugega z enim od procesorjev z vrha ponudbe. Navsezadnje je igranje iger med najbolj pogostimi in pomembnimi dejavnostmi, za katere je ta naprava v uporabi.
Toda realno ni nobene potrebe po vrhunskih zmogljivostih. Celo najbolj grafično zahtevne igre več kot zadovoljivo tečejo tudi s srednje razredno strojno opremo, pač pri nekoliko manj spektakularni grafični podobi in morda z nekaj sličicami na sekundo manj, kar pa ne zmanjšuje možnosti za zmage.
Po drugi strani bodo modeli iz nižjega cenovnega razreda zagotovo imeli težave v tovrstnih igrah, tudi v vsakdanji uporabi ne bodo enako odzivni, še vedno pa to ne pomeni, da ne bodo uporabni. Poleg tega je glavnina iger, ki so priljubljene med šolarji, drugačne vrste, grafično bolj preprostih in z izjemo peščice ne zahteva obilo sličic na sekundo za konkurenčno igranje.
Za otroški telefon sta običajno dve možnosti. Prva je, da »podeduje« očetovega ali maminega, ko si eden njiju kupi oz. v službi dobi novega. Ker je ta zelo verjetno v osnovi tudi iz višjega cenovnega razreda kot bi bil novi, je kljub starosti (tri, štiri leta) še vedno dovolj zmogljiv za poganjanje česar koli, poleg tega so verjetno tudi ostale lastnosti, od zaslona do kamer, na spodobnem nivoju.
Glede na to, da bo tisti od staršev, ki bo menjal svojega, najbrž ostal v enakem ekosistemu (Android ali iOS), bo otrokova uporaba starega tudi pomenila, da ga bo mogoče nadzorovati z enim od starševskih sistemov, najsi bo eden od privzetih, Family Link oz. Screen Time, ali katera od storitev zunanjih ponudnikov.
Pri nakupu novega bo zagotovo najpomembnejši vidik cena, a vseeno ne gre na ta račun skleniti preveč kompromisov pri kakovosti in opremljenosti samega telefona.
Tudi za otroka ali pa še posebej zanj bo uporaba nečesa s preslabotnim procesorjem, kar se odraža v neodzivnosti in neprestanem čakanju, povprečnim ali celo slabim zaslonom, piskajočim ali hreščečim zvočnikom in drugimi slabostmi, zagotovo mučna.
Najpomembnejši lastnosti pri odločanju naj bosta zato procesor (»sistem na čipu«) in zaslon. Več o tem, kako prepoznati, v katere zmogljivostne razrede sodijo posamezni procesorji, smo zapisali pri nasvetih o kupovanju pametnega telefona.
Običajno cena že kar dobro razkrije zmogljivosti, a so tudi primeri, ko se proizvajalci pri določenem modelu odločijo za procesor, ki tja glede na ceno ne sodi (temveč bi morali vgraditi boljšega).
Vsekakor priporočamo zaslon OLED s pravimi črninami in res lepimi barvami, četudi na račun hitrosti osveževanja, oči bodo hvaležne. Tovrstni zasloni se selijo tudi že nižje po cenovni lestvici. Glede fotografske kakovosti čudežev v nižjem in srednjem cenovnem razredu tako ali tako ne gre pričakovati, je pa smiselno preveriti teste in izbrati tistega, ki morda vendarle malo odstopa.
Ohišje bo verjetno v vsakem primeru plastično in to je za vzdržljivost in trdnost, glede na pričakovano ravnanje s telefonom, tudi bolje od kombinacije kovine in stekla.
V vsakem primeru naj bo telefon v kakovostnem ovitku, ki ga bo dodatno zaščitil pri morebitnih (pravzaprav precej verjetnih) padcih, predvsem robove, kjer je največja možnost, da se sproži pok stekla.
Četudi je jasno, da je treba biti pri takem nakupu racionalen, vendarle predlagamo nakup nekoliko boljšega modela.
Običajno je telefon za cca 350 evrov (z nekaj sreče 300) v skoraj vseh pogledih opazno naprednejši in bolj izpopolnjen od tistega za 250 ali 200. Poleg tega se za prvo postavko (ali tam proti 400 evrom) pogosto že dobi znižane pol leta ali leto stare srednjerazredne telefone.
Na začetku to resda predstavlja (skoraj) polovični pribitek k ceni, vendar je teh dodatnih sto evrov dobra naložba za zadovoljstvo otroka in tudi daljšo življenjsko dobo, kajti pri telefonu, ki že na začetku ne bo izpolnjeval želja, se bodo hitro pojavile prošnje po novem.
Za osnovne potrebe je povsem primeren paket s plačevanjem po porabi, kot je HoT START.
Seveda je treba biti pozoren na cene minut in sporočil. Ker pa bo otrok spletne storitve uporabljal zgolj v domačem omrežju – prenos podatkov v mobilnem omrežju naj ima izključen – ali bo sploh imel telefon zgolj za klice in SMS-e (na tipke), ne bo porabil sedmih evrov na mesec, kolikor stane začetki paket z vključenim prenosom podatkov HoT MINI (6,99 €).
Ko bo otrok potreboval takega, pa je najbrž boljša izbira srednji, HoT MAXI (9,99 €), saj bo šest gigabajtov v HoT MINI hitro izpuhtelo, medtem ko je 80 GB že zelo lepa količina. Cenovna razlika, tri evre na mesec ni prevelika.
Prednost HoT HOFER Telekoma je tudi v enostavnem upravljanju otrokovega paketa iz aplikacije na telefonu enega od staršev. Slednji ima tako pregled nad porabo in morebitnimi spremembami, pri paketu HoT START tudi lahko z enim klikom napolni dobroimetje, kadar ga zmanjka.
